Mlad slovenski startup VIAR je na letošnji konferenci PODIM osvojil nagrado Startup leta, še pred tem pa s svojim produktom Viar360 prepričal priznane partnerje in investitorje tako doma kot v tujini. O priložnostih tehnologije virtualne resničnosti ter o pomenu podpore startup ekosistema v življenju mladega startupa smo se pogovarjali z enim od ustanoviteljev in direktorjem podjetja VIAR Jernejem Mirtom.
Iskrene čestitke še enkrat za naziv startup leta! Nagrado je v Mariboru na PODIM-ovem odru prevel Marko Munda, vaš CTO, ki je ob prejemu nagrade dejal, da je nagrada potrditev za vse vaše dosedanje trdo delo. Kako pa ti ocenjuješ ta dosežek?
Enako. Nagrade pridejo za nazaj, ne za naprej, pridejo za pretekle rezultate in tako jo tudi jemljemo. Ta kovanec ima sicer dve plati, po eni strani je to super nagrada, po drugi strani pa moraš potem veliko več doseči, ker se pričakovanja vsem povišajo.
Se pa tudi mi zelo zahvaljujemo za vso podporo, ki smo jo prejeli v času našega obstoja, tako inkubatorju v Celju, Startup Slovenija, PODIM-u ... Mi ne bi bili startup leta brez njih, ker so se naše poti prepletale ves ta čas. Mi smo rasli, ker smo bili vpeti v to okolje, te rezultate, ki jih dosegamo danes, smo dosegli tudi zato, ker so tudi drugi nam pomagali.
Del ekipe je podelitev nagrade spremljal preko luže. Kako ste doživljali dogodek?
Mi smo podelitev nagrade spremljali preko streama. Mislim, da smo bili bolj živčni kot Marko, ki je bil tam. Jaz, Blaž in Dejan smo si rezervirali eno konferenčno sobo, kjer smo prireditev spremljali na ekranu nenehno "težili" našim, da nam morajo še v živo predvajat preko Facebooka, da smo videli z več pozicij. Bil je cel projekt. Mislim, da smo bili mi veliko, veliko bolj živčni kot Marko, ki je bil na odru. Bili smo tudi kar presenečeni, ko smo bili izbrani, ker so bila res vsa podjetja dobra, vse ideje so bile zelo na nivoju, letos je bila kar ostra konkurenca.
Ko sem člane komisije vprašala, zakaj so izbrali svojega favorita, so si bili njihovi odgovori precej enotni, prepričali so jih vaš produkt, trg ter vaš poslovni model, pa tudi sama ekipa. Kaj je po tvojem mnenju vaš X Faktor, zaradi katerega ste prejeli nagrado in zaradi katerega boste tudi uspešni na dolgi rok?
Ne vem, če gre ravno samo za en faktor, rekel bi, da gre za kombinacijo več stvari. Na dolgi rok je najpomembnejša ekipa, ne denar, ne produkt. Denar se lahko dobi, produkt se lahko na novo zgradi, ekipa je pa tista, ki ostane in to vodi naprej. Ekipa je definitivno na prvem mestu, je pa pri nas mogoče zanimivo to, da smo si zelo različni, izhajamo iz različnih okolij, smo zelo različnih starosti, imamo različne poglede na stvari, hkrati smo pa zelo enotni in složni, ko je treba nekaj doseči. Imamo neko različnost v organizaciji, istočasno pa enotno smer, v katero hodimo. Mislim, da imamo v primerjavi s kakimi drugimi startupi več timskega duha, kljub temu, da smo si zelo različni.
Pa vendarle je vaša ekipa razpeta med Seattlom in Celjem. Kako se usklajujete, kako poskrbite, da ste vsi vedno "on the same page" in da korakate v isto smer?
Mi imamo že od vsega začetka zelo dobro definirane procese. Že začeli smo kot 100% virtualna ekipa, vsi smo delali od doma. Kasneje smo sicer imeli pisarno v inkubatorju v Celju, jaz sem bil nekaj dni tedensko tam, ampak to je bilo to. Ravno zato, ker smo bili že na začetku precej virtualni, smo zelo veliko delali na tem, da smo zelo dobro vzpostavili procese, da smo vedeli, kako vse poteka, kdo je za kaj odgovoren, da so bila mesta kolikor toliko definirana... Zelo nam tudi pomaga, da imamo dve usklajevanji dnevno. Ko slovenska ekipa začne z delom, se ameriška ekipa "odjavi" in opravi predajo, ko pa slovenska ekipa zaključuje z delom, se ameriška ravno zbudi, takrat gre spet za predajo nazaj, delo se nadaljuje. To je ena taka stvar, ki nam je res zelo veliko pomagala. Veliko ljudi bo reklo, da štirje ljudje ne potrebujejo procesov, ampak začeti moraš, ko si majhen, ker to boš prenesel naprej. Če bi mi to zdaj začeli delati, bi bil kaos, ker se ne bi mogli poenotiti, kaj je dobro, kaj ni...
Torej je eden izmed ključnih elementov za uspeh ekipe tudi neka konstantna in jasna komunikacija.
Ja, definitivno. Sploh če niso vsi na isti lokaciji. Od drugih sem slišal tudi dobre prakse, da so denimo med delom istočasno na Skypu, kar ustvarja občutek, da so ljudje v istem prostoru, lahko se pogovarjajo. Mi tega sicer ne delamo, ker je preveč različnih zadev, naša ekipa razvojnikov pa to včasih dela.
Koliko članov šteje vaša ekipa trenutno? Vem, da se širite.
Zdaj moramo najprej zgraditi slovensko ekipo, zato oba z Dejanom prideva čez poletje nazaj v Slovenijo in bomo vsi na enem kupu. Slovenski del podjetja mora biti sestavljen. Zdaj iščemo še enega developerja za Unity. Njega imamo namen zaposliti v juniju, potem pa imamo namen najti še nekaj dodatnih članov ekipe. V ekipi nas je trenutno trinajst, delamo pa na tem, da v ekipo pritegnemo čim bolj kakovostne kadre, ne čim več. Ko bomo do konca postavili slovensko ekipo, je treba potem zgraditi še celo ameriško stran podjetja. Temu bomo namenili tudi del naše investicije.
Pred kratkim ste namreč zaprli investicijsko rundo, mar ne?
Ja, marca smo zaprli investicijo, pri kateri je sodelovalo par ameriških angelov, investicijski sklad podjetje Perkins Cue in slovenski Kolektor Ventures. Prejšnje poletje smo prejeli investicijo pospeševalnika 9Mile Labs, še leto prej pa Slovenskega podjetniškega sklada.
Sredstva iz zadnje investicije boste namenili širitvi na ameriškem trgu?
Ja, sredstva bomo delno namenili razvoju produkta in širitvi ekipe, predvsem pa rasti prihodkov od prodaje, tako v Evropi kot Ameriki.
Evropski startupi pogosto mislijo, da je zanje skoraj nemogoče priti do določenih velikih partnerjev v ZDA. Vi po tovrstnih dosežkih izstopate, več kot dokazali ste, da to ne drži. Kako naj se startup, ki ni v ZDA in nima neposrednega dostopa do tamkajšnjih investitorjev in partnerjev, loti tega? Kaj mora imeti nek startup, da pride v pospeševalnik, da doseže neke mednarodne partnerje...?
Pomembne so tri stvari: ekipa, ekipa in ekipa. Za pospeševalnike je zelo pomembna ekipa, saj se precej dobro zavedajo, da se bodo v zgodnji fazi razvoja stvari še spreminjale, produkt se bo še spreminjal, edina stvar, ki bo tam ostala, je ekipa. Zato tudi tisti, ki investirajo, namenijo največ časa ekipi. V tej fazi noben pospeševalnik ne opravlja skrbnega pregleda startupa oziroma finančnih podatkov. Oni ne investirajo v že popolnoma razvite startupe, ki imajo vse odgovore. Nekaj je treba imeti za pokazat, to definitivno, ampak na koncu je ključna stvar, kdo so ljudje, ki bodo prišli v pospeševalnik, ali je ta ekipa sposobna, ali bo obupala čez nekaj časa...
Kar se pa trga tiče - tudi iz Slovenije se da delati za ameriški trg. Mi smo prvo prodajo naredili preko Skypa iz inkubatorja v Celju, iz mesta, za katerega ni še nihče slišal, pa smo takrat prvi software in očala pošiljali v San Francisco, recimo.
Zakaj potem obstaja takšno prepričanje?
V Sloveniji je problem to, da si sami postavimo neke omejitve in neke svari v glavo, ki nas potem onemogočajo, da gremo dejansko po nekaj večjega oziroma po nekaj ven.
Ko sam opazujem slovenske ali ameriške startupe, so na približno enaki ravni, ekipe v Sloveniji so dobre ekipe, produkti, ki so narejeni v Sloveniji, so dobro narejeni produkti. Problem je samo v tem, da Američan misli, da je kralj sveta, da lahko dela, kar hoče, v Sloveniji pa si rečemo: "Zdaj bom delal za Slovenijo, nato za Avstrijo, potem bom poskusil delati za Nemčijo." Namesto tega bi morali poiskati najboljše partnerje, kjerkoli že so, saj je naš produkt najboljši.
Kako pa navezati stike? Katere korake bi sam predlagal startupom, jim lahko daš kak nasvet?
Če bi zdaj naredil nov startup, bi najprej vzpostavil blog, da začneš malo govoriti o tem, kar boš delal. To ti lahko prinese ogromno "inbound" prometa in tudi kontakte, potencialne stranke. To je najbolj enostavna stvar, s katero začeti. Drugo pa je to, da je treba iti ven in poskušati nekaj prodati. Mi smo imeli to mentaliteto že od samega začetka, da smo poskušali stvari najprej prodati in šele nato izdelati. Ljudje danes najbolj racionalno glasujejo z denarnicami.
Če se še nekoliko dotakneva vaših produktov – ko ljudje pomislijo na VR tehnologijo, si pogosto predstavljajo nekaj abstraktnega, nekaj, kar je daleč v prihodnosti... Vaša rešitev pa je namenjen ljudem, ki ustvarjajo vsebine (učitelji, novinarji...) in ki bi radi bolj vključili svoje uporabnike. Gre torej za tehnologijo, ki je uporabna v čisto vsakdanjih scenarijih, in dostopna vsem, drži?
Se popolnoma strinjam. To je bil tudi naš začetni cilj. Ljudje o nas mogoče ne vedo tega, da smo šest mesecev delali po meri narejene aplikacije za VR. V tistem času, ko smo pivotirali od rešitev za arhitekte do tega, kar počnemo zdaj, smo imeli neko obdobje, ko smo vseeno morali ustvarjati prihodke, takrat smo delali po meri narejene aplikacije. Takrat smo na lastni koži videli, kako je to včasih težko in kako je ta proces ustvarjanja vsebin še vedno zelo zakompliciran, kako veliko tehnoloških znanj je še vedno potrebnih za to. Po drugi strani pa smo vedeli, da ima VR veliko uporabnosti v vsakdanjih procesih, tudi pri prenosu znanj znotraj podjetij, zelo pri srcu nam je tudi novinarstvo. Ogromno je zelo uporabnih področij, ampak denimo učitelji, novinarji, coachi, to niso tehnični ljudje. Oni so dobri v drugih stvareh. Mi smo zato našo platformo naredili na tak način, da je enostavna za uporabo, in da jo lahko uporabljajo tudi taki ljudje in da jim lahko virtualna resničnost služi za njihove potrebe. Ko bo sicer nekdo gledal našo platformo danes ali čez tri leta, bo to sicer tako, kot če bi primerjali prvi iPhone z iPhone 7.
Spremembe se torej dogajajo zelo hitro?
Ja, trg se zelo hitro razvija, čeprav se to na površini ne opazi prav veliko. Ravno včeraj sem denimo bral novo Microsoftovo raziskavo in zdaj so njihovi HoloLens prototipi pomanjšani že na velikost Ray Ban očal, tako so tudi videti. Pred tem so imeli tista velika očala, zdaj pa si bodo uporabniki lahko nataknili očala, za katera nihče ne bo niti vedel, da so kaj drugega kot sončna očala in pomislite, kako to zelo spremeni stvari za vsakdanje uporabnike.
Kaj se mora zgoditi, da bomo to tehnologijo začeli vsi uporabljati?
To se že dogaja, samo opazimo ne. Gre za to, da nobena tehnologija ni revolucija, nobena tehnologija ne spremeni stvari od danes na jutri. Gre za majhne, inkrementalne spremembe, ki se čez čas naberejo, tako da si kar naenkrat rečemo, kako je življenje drugačno, kot je bilo pred dvema, tremi leti. Pametni telefoni in družbena omrežja so denimo čisto spremenila način komuniciranja med ljudmi. Tega ni nihče opazil. Sam se spomnim, ko sem se leta 2007 ali 2008 prijavil na Facebook, pa na njem ni bilo nobenega Slovenca. Takrat sem ga zaprl in pustil pri miru približno dve leti, nato pa sem dobil email, da me je nekdo dodal in sem ga začel spet uporabljati. Kako je bilo to takrat "kar nekaj", danes pa praktično ne morem s Facebooka, ker imam tam veliko kontaktov, čeprav ga ne uporabljam več toliko, kot sem ga včasih. Enako je z VR in AR tehnologijo, postopnih sprememb ne bomo opazili, ko bomo pa gledali nazaj čez dve, tri leta, pa bodo spremembe več kot očitne.
Kakšni so vaši načrti glede nadaljnjega razvoja obstoječega produkta oziroma novih produktov?
Mi še vedno inoviramo na svojih očalih, poleti gremo v celovito prenovitev. Implementirali bomo ves feedback, vse pripombe, ki smo jih dobili, vendar pa moramo narediti tudi nova orodja, posodobiti proizvodnjo,... gre za kar resen projekt. Viar360 gre pa tako naprej z razvojem, za približno eno leto imamo pripravljene smernice, kaj se bo delalo. Ne bomo torej razvijali novih produktov, ampak bodo ti produkti, ki jih imamo, postali še boljši.
Katere so pa največje težave, s katerimi se soočate pri svojem delu?
Za VR je značilno to, da je zelo veliko nekih "shiny objectov", torej svetlečih se zadev, ki ti lahko poberejo fokus, zdijo se zelo smiselne, dejansko pa niso tako zelo uporabne. Veliko je nekih priložnosti, ki bi se jih lahko lotili in je zelo težko ostati skoncentriran. Če si startup in imaš omejena sredstva, moraš biti zelo, zelo skoncentriran.
Ostale zadeve so recimo cena hardware-a, ampak ta pada, povečuje se tudi količina vsebine, raste tudi sprejetost tehnologije med uporabniki... Lani je bila velika težava z VR-jem, da je bil okrog nje velik hype. Nam je to sicer koristilo, mislim, da če bi bili še kako leto bolj zgodnji, da bi dobili še kako večjo investicijo, ker se je lani denar dobesedno delil. Letos se je to nekoliko umirilo. Industrija se mora nekoliko prečistiti, določena podjetja morajo umreti, ker niso reševala dejanskih problemov, kmalu sledi ponovna rast.
Kako pomembno je za uspeh startupov podporno okolje, kot so pospeševalniki, inkubatorji, nenazadnje investicijski skladi, kot je SPS?
Mislim, da zelo. Jaz nas jemljem kot čisti produkt tega okolja. Mi smo praktično zrasli skupaj z Iniciativo Start:up Slovenija, z SK investicijo, bootcamp programom in Inkubatorjem Savinjske regije oziroma Start:up Celje skupnostjo. Mi smo bili eno izmed treh podjetij, ki so se tja vselila, mi smo zrasli skupaj s skupnostjo. To okolje te sooblikuje, zato je pomembno, da si v njem. Zanimivo je, da smo vsa tri prva podjetja iz celjskega inkubatorja bila v pospeševalniku v tujini. Ko v takem okolju gledaš druge startupe, kako delajo, postaneš tudi sam bolj zagret, bolj ambiciozen ... Slovensko podporno okolje je tukaj z namenom. Ne moreš nikogar prisiliti, da ga uporablja, ga pa jaz definitivno priporočam, ker vem, da bi mi danes bili na 30 % naše trenutne uspešnosti, če ne bi bili člani tega okolja.
Ali se startupi v Sloveniji zavedajo teh možnosti?
Letos sem bil zelo vesel, ko sem prebral, koliko startupov se je udeležilo letošnje konference PODIM. Konference se je udeležilo več kot 130 startupov, mislim, da je to fantastično, to je kar lepa velikost za konferenco. Všeč mi je bilo tudi, da so vsi iskali nek realen denar, da ni nihče prišel na konferenco, da bi kar nekaj iskal.... V Sloveniji je tako, da za začetek potrebuješ približno 50.000 evrov, kar država omogoča preko P2, SK produktov, tako da tu nihče ne more imeti izgovora, da tega denarja ni. Tudi ko sem potem gledal, kaj kdo dela, kaj kdo išče, sem dobil občutek, da startupi res delajo in da iščejo sredstva, podkrepljeni s konkretnimi številkami.
Ali je Slovenija startupom prijazna država?
Videl sem tudi, da so bile predsedniku vlade izročene iniciative za spremembo podjetniškega okolja v Sloveniji. Dejstvo pa je, da bo večina teh podjetij, ki so se letos udeležila konference, prej ali slej morala odpreti podjetje v tujini, tako kot smo morali mi. V Sloveniji pravno gledano zaostajamo za deset let. Jaz še zdaj ne razumem, kako mi nimamo enega inštrumenta, ki bi omogočil dajanje opcij zaposlenim. To se mi zdi tako z logiko skregano! Mi smo želeli že v slovenskem podjetju zaposlenim dati udeležbo v lastniški strukturi podjetja z vesting pogodbo, ampak nam niti Deloitte ni znal povedati, kako bi to v Sloveniji naredili, ker v Sloveniji tega na tak način ni mogoče narediti. Dobili smo še neke informacije, da bi se to dalo urediti prek zadrug... Ampak kdo bo delal tako kompleksne mahinacije, da bo prišel do ene tako zelo preproste zadeve, kot je to, da daš zaposlenemu opcije in vesting pogodbo. On je nagrajen, če podjetje raste, to so ključni zaposleni. Tega inštrumenta v Sloveniji praktično ni.
To je zelo slabo za startup okolje, kot je slovensko, ki je neverjetno živo, aktivno, ogromno je mednarodno zelo uspešnih startupov.
Seveda. Investitor v Slovenijo denimo ne more investirat. Zakaj? Ker se nihče ne bo iz Amerike pripeljal v Slovenijo, da bo podpisal investicijo. Tega fizično torej ni mogoče narediti. In potem se sprašujejo, zakaj slovenski podjetniki odpirajo podjetja v tujini. Jaz bi rajši bil v Sloveniji, ker sem Slovenec, in VIAR je slovensko podjetje. Ampak pravno gledano mi ne moremo biti v Sloveniji, če želimo rasti in doseči zastavljene cilje, nam država pravno onemogoča, da bi ostali slovenski startup. Ne dajo nam dovolj podpore. Startupi bodo vedno našli rešitve, ampak te rešitve pa mogoče ne bodo vsem všeč.
Kje bo VIAR čez 5 let?
To je dobro vprašanje. Mi kot ustanovitelji podjetja trenutno praktično nič ne zaslužimo. Vse naše premoženje je v podjetju, v delnicah podjetja, zato je tudi eden izmed pomembnih korakov v prihodnje prodaja podjetja. To je neka osnovna stvar, mimo katere ne moreš. Na splošno pa se mi zdi, da bi lahko VIAR postal nek sinonim za poslovno uporabo virtualne resničnosti. Naš produkt je namreč vedno boljši, vedno bolj se kaže, da je uporaben za neke poslovne namene. Ko se zdaj pogovarjamo z uporabniki in novimi strankami, prav vidimo iskrico v njihovih očeh. Je pa tako, da prihodnosti ne moremo napovedati, tako da moramo imeti dovolj fleksibilne načrte, da jih lahko prilagodimo kakršnim koli spremembam na trgu.
- - -
Mateja Lavrič, direktorica sklada Kolektor Ventures o tem, s čim je po njenem mnenju VIAR prepričal komisijo izbora Startupa leta ter zakaj se je Kolektor Ventures odločil za partnerstvo s podjetjem: "Komisija je upoštevala precej različnih kriterijev, vendar je po mojem mnenju ekipa VIARja letos prislužila ta naziv zaradi uspešnega nastopa na trgu, neprestanega razvoja in ker so dokazali, da je ekipa res predana projektu. Nenazadnje smo upoštevali tudi prispevek podjetja slovenskemu startup ekosistemu, pri čemer ne moremo mimo dejstva, da sta Jernej in Blaž pripravljena deliti svoje izkušnje z ostalimi slovenskimi potenciali. Ta nagrada je predvsem priznanje celotni ekipi za vse kar so uspeli narediti v nekaj letih narediti in odlična motivacija, da nas pozitivno presenečajo še naprej. Za sodelovanje smo se odločili, ker VIAR razvija drag-and-drop VR vsebine, ki so zelo uporabne tudi v industrijskem okolju na področju pametnih tovarn. Če želimo izkoristiti potencial virtualne resničnosti, je ključnega pomena napor, ki ga uporabimo, da vsebine naredimo. Platforma, ki jo razvija VIAR, omogoča skalacijo teh vsebin z relativno malo napora. Prepričala pa nas je vsekakor ekipa, ki je po mojem mnenju ena najbolj predanih, kar sem jih imela priložnost srečati v času delovanja našega sklada."
