V osnovni šoli je sanjala, da bo umetnica ️, saj je bila nadarjena za slikanje in kiparjenje. Pri izbiri srednje šole in kasneje fakultete je bila razdvojena. Želela je študirati fotografijo, a bi za omenjen študij morala v tujino. Pragmatično je izbrala študij marketinga na FDV-ju in s tem nekako »pobožala« svojo umetniško plat. Življenje pa jo je odneslo v druge vode... Danes je direktorica korporativnega sklada tveganega kapitala Kolektor Ventures in aktivna mentorica slovenske startup skupnosti, ki podjetjem pomaga pri oblikovanju produktov, poslovni strategiji in investicijah.
Mateja malo drugače...
To je Mateja Lavrič, ki danes namesto svinčnika ali čopiča v roke najraje vzame boksarske rokavice. Njena največja strast je namreč tajski boks. ️Pravi, da jo ohranja pri mentalnem zdravju, saj je odličen ventil za sproščanje napetosti in negativne energije. Po njenem ni nič boljšega, kot sproščanje ob vreči.
V svet borilnih veščin jo je pravzaprav pritegnil njen mož, ko ji je pred tremi leti za novo leto kupil res lepe (in pregrešno drage) boksarske rokavice. Dobro je vedel, da ji bo ta šport pomagal sproščati stres ob naporni službi, pa morda tudi potencirati kakšno osebnostno lastnost, ki jo je sama odrivala na stran.
Tudi najboljše praktično darilo ever ji je podaril prav on, in sicer sušilni stroj ob rojstvu prvega sina. Pravi, da je to bil pravi blagoslov, saj se kot novopečeni starš soočaš z goro otroških cunj, likalnikom in vsem ostalim, kar čaka mlado mamico.
Ob pogovoru z nami je spoznala, da je zanjo najboljši Božiček, Dedek Mraz in Miklavž v enem pravzaprav kar njen soprog, ki je tudi svojevrstno darilo.
Če se premaknemo še nekaj let nazaj... eno pomembnejših kariernih odločitev je sprejela že v času magistrskega študija na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, ko je resno razmišljala o akademski karieri in aktivno sodelovala pri pisanju strokovnih člankov na temo razvoja modela za vrednotenje tehnoloških in marketinških kompetenc. Iz tega časa je še posebej ponosna na objavo v publikaciji Long Range Planning, ki velja za eno vidnejših publikacij na področju strateškega managementa. Je pa bilo pisanje pravi maratonski izziv, saj sta priprava in korigiranje prispevka trajali skoraj dve leti.
In katera bi bila njena super moč, če bi se lahko spremenila v superjunakinjo?
Zeleni prsti. Z njimi bi osrečevala ljubiteljske vrtnarje, kot je sama, in oživljala rastline, ki jih požrejo polži, poškoduje suša ali ožge zmrzal. Sebe sicer ne dojema kot okoljske aktivistke, a na lastnem vrtu prihaja v tesen stik z naravo in takrat se zave pomena okolja, rastlin, ekosistema in seveda našega vpliva na to ravnovesje.
Ponosni in hvaležni za tako izjemno mentorico.
